Moja pot z rezili in brušenjem se je začela v dedkovi delavnici med desetinami rezbarskih dletev brivske ostrine. Očaranost nad japonsko kulturo in umetnostjo je plod mojega življenja skozi borilne veščine daljnega vzhoda. Orodje in še bolj orožje sem imel v rokah od malih nog. Oblikovanje me je spremljalo skozi šolske zvezke polnih skic namesto besed. Obrt se je začela z brušenjem nožev za znance na japonske kamne.
Katana oz. meč samuraja, pa je tisti en in edini predmet, ki me je navdušil za kovaštvo. Moj nožarski mentor je dejal, najprej naredi tisoč nožev in se nato loti meča. In za izdelavo tega mističnega predmeta je potrebno tradicionalno japonsko jeklo imenovano Tamahgane.
Zato, sem se leta 2017 podal na pot izdelave lastnega jekla, kot smo ga ljudje naredili v železni dobi. Tu sem spoznal veliko strokovnjakov s področja metalurgije in zgodovine in odkril, kako bogato zgodovino jeklarstva imamo na naših tleh. Trenutno je raziskava prinesla nekaj zaključenih izdelkov, predvsem pa polno vprašanj in hipotez, kako smo v zgodovini ljudje brez TTT diagramov vedeli kdaj in kako je kaljivo ter kako ločiti med kvaliteto uporabno za nož ali kladivo.